Lovska vztrajnost, izjemen trud, izkušenost prijatelja lovca in vodnika Steffeta iz LD Rižane in izredna temperamentnost nemškega lovskega terierja krvosledca Ch.Int. Blitz-a je botrovalo, da sem se tudi jaz dne 6. septembra 2006 vpisal med uplenitelje divjega prašiča v LD Videž-Kozina.
O iskanju ranjene divjadi in krvosledstvu sem veliko prebral in slišal, vendar si ne bi nikoli predstavljal, da je iskanje ranjene živali tako naporno, zahtevno in prav tako nevarno, vendar nujno lovsko in etično potrebno.
Ne morem dojeti, da je mogoče v mojem primeru merjašček težak cca 40 kg , kljub hudim poškodbam jeter, najdenih na samem kraju nastrela in košček drobovine najdene cca 200 m v gozdu, uspel narediti v gostem borovem gozdu prepleten z robido, preko tri kilometrsko pot z veliko prebrisanimi zankami. Še bolj me je začudilo, da nismo našli vidnih kapljic krvi, razen na začetku sledenja, kljub poškodbam, čeprav smo prečkali široko makadamsko cesto in na kraških kamnih na katerih bi se nesporno opazile kapljice krvi. Komaj smo se prebijali skozi goščavje (večkrat po vseh štirih). Tudi vročina in utrujenost nas je obdajala.
Po pravici povedano, čeprav je Blitz sledil temperamentno z nizkim nosom, sigurno in odločno, sem kljub temu težko doživljal neuspeh našega truda in požrtvovalnost lovskega prijatelja in psa. Negativno razmišljanje in obup je nenadoma prekinil Blitzov izredno energičen in močan lajež in glas prijatelja: “Naš je, preskočil je zid!!!!”.
V trenutku smo se znašli v eni od mnogih kraških neprehodnih vrtač. Na samem zidu vrtače najdemo madež krvi. Blitz je energično neprestano lajal v vrtačo. Po več kot petnajstih minutah čakanja in kljub tesnobi v srcu je lovski prijatelj prvič spustil psa iz povodca na divjega prašiča. V trenutku je Blitz potegnil v sredino vrtače, vnel se je nepopisen boj, ki je trajal več minut. V trenutku se mi je utrip srca in dihanje ustavilo. Hudo mi je bilo! Mučno tišino prekine glas prijatelja Fabia: “Daj ga Blitz!” Odločno in zmagovalno se oglasi priljubljeni Blitzov lajež. Izdihnil sem, in sam sebi rekel: “Blitz, živ si.”
Nič več nisem razmišljal. Skozi gosto robido in trnje, sem se meter za meter z veliko muko, vendar korajžno prebil do kraja kontakta oz. spopada. Nenadoma sem tik pred seboj zagledal temno gmoto in Blitza. Lanščak je bočno in nepremično ležal. Nad njegovim vratom se je ponosno sklanjal Blitz. Z milostim strelom v prašičev vrat, sem dokončal trpljenje in dramo.

Po končanem iskanju sem Blitz-u zaželel zaslužen lovski blagor in mu ponosno namestil vejico na ovratnico sledilnega jermena.

Za poškodbe ki jih je pridobil v spopadu pri ustavljanju divjega prašiča je poskrbel veterinar veterinarske postaje na Kozini – Dodič, kateremu se zahvaljujem, saj je Blitz že okreval.
Prav tako izkoristim priliko, da se še enkrat zahvalim prijatelju Steffetu in spremljevalcu Blitzu.

Članek iz Lovca LM